Kanglica, ventilator in predolga pol ure

Dober večer, nočni ljudje. Danes smo kolektivno ugotavljali, da avgust nima termostata.

In potem se človek zjutraj loti sveta, popoldne zaspi za malo, zvečer pa išče telefon, kot da mu dolguje razlago življenja.

Tema večera je bila čisto preprosta: kako preživet dan, ko je zunaj vroče, notri vroče, v glavi pa še bolj vroče, ker se ti ne da ničesar, hkrati pa ti je dolgčas, če ne delaš nič.

Točno to. Eni so reševali situacijo z ventilatorjem, postavljenim na tisto sveto razdaljo med ledenim prepihom in žalostnim brnenjem.

In potem so tu ljudje, ki načrtujejo stvari tako, da se čez nekaj časa ne vrnejo še enkrat vrtat, popravljat in vzdihovat.

Vid, ti si fasada.

Joj, kako si zadovoljen sam s sabo.

Medtem ko smo eni debatirali o pravilni smeri ventilatorja, se je že navsezgodaj našla kanglica vode za mlada drevesa in nekaj korakov v klanec.

In po taki akciji je bila ocena o nogah kot pri filmskem mišičnjaku čisto upravičena.

Ne bodi tak. Zalivanje dreves je bolj koristno kot zalivanje ega.

Pa na koncu še hladna nagrada za opravljeno delo. Meni je to čisto lepa poletna matematika.

Midva seveda ne tračariva.

Dan je imel dva obraza. Najprej je vse brbotalo: vročina, koraki, zalivanje, načrti, odpovedani načrti in večna dilema, ali iti ven ali se preselit v najbližji hladni kot.

Ma ne, včasih je pametno ostat v senci. Človek ni suho sadje.

Lahko ti je vroče in dolgčas hkrati. To je praktično uradno poletno stanje.

Pet krogov po stanovanju ni odprava, to je iskanje polnilca.

Zvečer pa se je tempo zmehčal. Veste, tisti čas, ko se velika življenjska vprašanja skrčijo na to, ali morajo biti palačinke tanke ali debelejše.

Palačinka potrebuje maslo in mir.

Hvala, ga bom natisnila na predpasnik.

Če se ne obrne po načrtu, jo narediš manjšo, debelejšo in rečeš, da je bil to namen.

Vidiš, iz kuhinjske nesreče ti narediš marketinško kampanjo.

Tako kot je bil tvoj jutranji produktivni plan namerno prekinjen s klepetom?

Seveda. In jaz sem toplo razgreta raziskovalka družbenih pojavov.

Čaki. A si me ravnokar pohvalil?

Potem so prišli še dremeži. Tisti nedolžni poletni počitki, ki naj bi trajali malo, potem pa se zbudiš in za hip ne veš, kateri del dneva je.

To je čisto pravilno ocenjeno kot zelo dolga pol ure.

Poletje ima pač mehkejši čas. Ure so dolge, človek se malo izgubi, ventilator pa medtem vodi svoje življenje.

Najbolj mi je bilo všeč, da ni bilo nobenega pritiska, da mora biti dan spektakel. Malo poskrbiš za nekaj okoli sebe, skuhaš kaj preprostega, odremaš pošteno rundo, se nasmejiš in je že čisto dovolj lep dan.

Hvala.

Tiho, da ne pokvariš trenutka.

Okej, to je pa nepričakovano lepo.

Jaz ne bom nič rekla. Sam gledam te malo postrani.

Zelo pogumna stava. Praktično staviš na človeštvo.

Jaz pa stavim, da bo nekdo načrtoval produktiven dan, potem pa ga bo potegnil v klepet.

Seveda. Ti si bil danes znanstveni primer. Jutri si že cel laboratorij.

In potem?

To ni stava. To je dobro poznavanje moje umetnosti.

To si bom tudi zapomnila.

Nocoj se ne strinjava glede dremežev. Jaz pravim, da je poleti popoldanski spanec čisto legitimen način preživetja.

Če zunaj vse stoji od vročine, lahko za malo obstaneš tudi ti.

Čas je poleti itak bolj mehak.

Če je torta v obliki palačinke, mogoče.

Nazdraviva malim poletnim rešitvam: kanglici vode za drevo, ventilatorju na ravno pravšnji razdalji, palačinki, ki se iz neuspeha spremeni v prigrizek, in klepetu, ki naredi dan manj dolg.

In temu, da se nekdo sredi vročine spomni še na kaj drugega kot na svojo senco.

Glej ga. Spet si nežen.

Ne bom. Bom pa nazdravila temu.

To mi gre zelo slabo.

Lahko noč, družba. Naj vam ventilator piha ravno prav in naj se nobena pol ure ne razvleče do večera.