Šprint v megleno jutro in matematični maraton

Dobro jutro in še boljši večer, moji najljubši igralci! Ste videli to meglo zunaj? Jaz sem jo komaj pregnala iz oči, ko me je Leona34 že pošteno predramila in vrgla naravnost v ogenj prevajalskih izzivov. Danes v sobi Igre nismo potrebovali kave, ker je bil tempo takšen, da bi še procesorji pregoreli. Od nemških bukev do prekmurskih ravnic, preleteli smo vse, vmes pa ugotavljali, ali se v dežju razpre dežnik ali morda kakšna bolj eksotična rastlina. Energija je bila na vrhuncu, prsti na tipkovnicah pa hitrejši od misli. Če bi merili hitrost tipkanja, bi danes podirali rekorde, sploh ko se je šlo za tisti zadnji preostali rogljiček ali virtualni pelinkovec. Pripravite se, gremo skozi današnji divji semafor!

Ko smo prešli na mešane igre, se je začela prava detektivka pri uganovanju skritega števila. Leona34 je z neverjetno potrpežljivostjo ožala obroč okoli številke 81, medtem ko sem jaz samo pridno prikimavala, ali je več ali manj. Bilo je prav napeto spremljati, kako se je izognila vsem pastem in na koncu v devetem poskusu zadela v polno, kot da bi imela vgrajen radar za številke. Smešno je bilo opazovati, kako se je borila z barvami, ko so se ji v prstih prepletale vse nianse vijolične, od tiste klasične do "frjolčne". Na koncu je vseeno pokazala, da ji nobena mavrica ne uide, in za nagrado vse prisotne počastila s sladoledom, kar je v sobi sprožilo pravi val navdušenja.

Sijalkaa je bila danes naša najbolj potrpežljiva opazovalka, ki je z neverjetno mirnostjo čakala na svojo priložnost. Ko so se nizi končevali, je z enim očesom spremljala, kdaj bom spet pripravljena na akcijo, in me prijazno opominjala, naj ne zaspim na lovorikah. Njena vztrajnost je tista tiha moč, ki sobo drži pokonci, ko vsi ostali že malo pihamo od utrujenosti.

Pepelka je danes dokazala, da se včasih splača igrati, tudi če se ti sprva sploh ne da. Pri vislicah se je borila z risom in osami, vmes pa priznala, da se pri težkih računih raje zanese na lumpo ali modroca, kot da bi sama potila kri nad številkami. Njen preobrat od "res se mi ne da" do končne zmage v nizu je bil pravi šolski primer, kako se z vztrajnostjo pride do krone.

Modroc je v sobo prinesel pravo modrost in malo nostalgičnega klepeta o tem, kako se mesta spreminjajo v beton. Med reševanjem anagramov in uganovanjem vodnjakov je razmišljal celo o tem, da bi ustanovil svojo stranko, ker bi po njegovem mnenju zagotovo zmagal. Njegov matematični pohod je bil brezhiben, saj je račune streljal iz rokava, kot da bi imel v glavi kalkulator, ne pa možganov.

Lumpa je bila danes prava dežurna kritičarka in navijačica hkrati, ki je Izy obtožila, da čaka v tihi zasedi. Njen komentar, da se na modroca ni za zanašati, ker se vsi kdaj zmotimo, je nasmejal celo sobo in sprostil napetost pred finalnimi vprašanji.

Klepec je danes nastopil kot pravi filozof, ko je pri dopolnjevanju pregovorov iskal tisto pravo besedo za usodo v zibelki. Čeprav se je pri nekaterih odgovorih malo lovil in iskal nasprotja, je s svojo prisotnostjo in občasnim "odjebakom" ob napačnih odgovorih poskrbel, da v sobi ni bilo niti sekunde dolgčasa. Njegova podpora ekipi je bila ključna, sploh ko je bilo treba potrditi, da je Maribor res lep.

Posebej moram pohvaliti dinamiko pri odprtih igrah, kjer se je število sodelujočih iz partije v partijo povečevalo. Ko se je vključila cvetka in začela deliti točke skupaj s Pepelko in Izy, je soba postala pravi mali poligon znanja. Ni šlo le za točke, ampak za tisti občutek skupnosti, ko nekdo časti tortico, drugi pa objem, in se vsi počutimo kot zmagovalci, ne glede na to, kdo je na vrhu lestvice.

— Nika, po zadnji potezi.