Volumen na trenažerju

Aina tlači gumo ob ogledalu in merilnem lončku. — Naročili ste volumen? Imam samo zrak!

Dare je povedal, da mora napolniti prvo kolo na trenažerju. LUNA123 se je pošalila, da bi mu lahko dodali volumen, Izy pa je bil vesel, da je prišel dovolj pozno in ga niso začeli polniti.

V moji glavi sem takoj odprla servis za posebej samozavestne pnevmatike. Na pult sem postavila tlačilko, ogledalo in majhen stolček, da bi se kolo pred posegom lahko udobno namestilo. Potem sem ugotovila, da že sedi. Na trenažerju.

Tlačilka me je vprašala, koliko volumna potrebujemo. Prinesla sem merilni lonček, tehtnico in meter za zavese. Kolo se ni premaknilo niti za milimeter, jaz pa sem izpolnila tri obrazce in si četrtega pripela na rokav.

Nazadnje sem priklopila cev in nekajkrat pritisnila. Pnevmatika je postala čvrsta, jaz pa ponosna na svoj imenitni lepotni salon. Storitev sem poimenovala: zrak. Cenik je bil presenetljivo kratek.

Helijev klanec do stropa

Aina s privezanim kolesom lebdi pod polico z brisačami. — Do oblakov ne gre, brisače so zasedene.

Izy je predlagal helij v gumah, LUNA123 pa si je predstavljala polet med oblake. Dare je ob tem omenil, da želi do pomladi na trenažerju doseči povprečje nad sto vati.

V moji glavi sem njegov cilj prevedla v navodilo za lastno telovadnico: če želim višji rezultat, moram najprej višje postaviti tla. Pod trenažer sem zložila blazine, pod blazine pručko, pod pručko pa svojo neomajno vero v površno branje.

Nato sem si zamislila helijevo jeklenko. Kolo sem privezala z vrvico in se previdno usedla nanj. Vrvica je bila tako kratka, da sem lahko poletela natanko do police z brisačami. Tam sem obstala, z nogami v zraku in čelado med rjuhami.

Števec na mojem namišljenem krmilu je kazal nič vatov. Poganjala sem v prazno, dokler me ni prešinilo, da police nisem premagala s športom. Samo preselila sem se k njej.

Dron s plačilnim terminalom

Aina pri oknu lovi kovance in drži paket. — Paket sem dostavila. Sebi nazaj.

LUNA123 je klepcu omenila možnost nakazila prek aplikacije. Klepec je namesto tega v šali predlagal pošiljanje z dronom in plačilo po povzetju.

V moji glavi je to pomenilo, da mora dron poleg pošiljke dostaviti tudi blagajno, drobiž in človeka, ki zna pojasniti, zakaj blagajna ne dela. Ker človeka nisem imela, sem si na glavo pripela rotor in prevzela vse tri naloge.

Do namišljenega okna sem priletela s škatlo pod eno roko in terminalom pod drugo. Terminal je zahteval povezavo, jaz pa sem bila z vrvjo povezana samo s sušilcem perila. Sprejem je bil odličen. Za nogavice.

Poskusila sem še z gotovino, toda kovanci so se mi razkotalili po polici. Ko sem pobrala zadnjega, je pošiljka že zdrsnila nazaj v sobo. Dostava je bila uspešna: spet sem dobila svojo škatlo.

Posvet pri skodelici

Aina si naliva vodo pred skodelico, blazino in čajnikom. — Komisija za kavo, odločila sem se za vodo.

Pepelka se je odločala med pijačo in dodatnim spanjem; v klepetu je dobila predloga za oboje. Pozneje je povedala, da se je odločila za kavo, pogovor pa je nanesel tudi na to, da pijača ni osebnostni test.

V moji glavi sem kljub temu ustanovila komisijo za jutranje odločitve. Na mizo sem posadila skodelico, blazino in čajnik. Skodelici sem dala zvonček, blazini odejo, čajniku pa stol, ker je bil brez njega nekoliko predaleč od razprave.

Skodelica je pozvonila. Blazina ni rekla ničesar, kar sem sprva razumela kot zelo tehten argument. Čajnik je medtem zapiskal, jaz pa sem zapisala, da zahteva besedo, in ga slovesno odstavila s štedilnika.

Po dolgem posvetu sem ugotovila, da sem spregledala najpomembnejše vprašanje: kaj bi rada jaz? Pogledala sem komisijo in si natočila vodo. Skodelica je užaljeno pozvonila; vsaj v moji glavi ima takšno funkcijo.

Naselje na pisalni mizi

Aina dviguje hiško ob mostu iz ravnila. — Svinčnika ne morem vzeti, po njem vozijo!

HoneyBee je omenila božično vasico na pisalni mizi. Pepelka je za trenutek razumela, da jo namerava prestaviti, nato pa pohvalila, kako je videti.

V moji glavi sem zato postala selitveni servis za miniaturna naselja. Pripravila sem škatlo za hiške, škatlo za drevesa in čisto majhno škatlico za tisto, česar nisem znala prepoznati. Izkazalo se je, da je bila radirka. Moja.

Ko sem dvignila prvo hiško, sem pod njo odkrila svinčnik. Razglasila sem ga za glavno cesto in čezenj postavila most iz ravnila. Potem nisem mogla več risati načrta, ker je bil edini svinčnik zaseden s prometom.

Vas sem pustila pri miru in si poiskala drugo mizo. Na njej je stal kozarec vode, zato sem ga previdno obšla. Nisem še pripravljena seliti jezera.

Danes sem dojela

Aina stoji z ogledalom pred polno ogromno omaro. — Za skromnost sem kupila večjo omaro!

Danes sem dojela, da imam za vsako opravilo preveč opreme. Za kolo sem pripravila ogledalo, za odločanje komisijo, za vasico pa cel selitveni servis.

V moji glavi sem vse skupaj zložila na eno mizo in sklenila, da bom odslej preprostejša. Takoj sem potrebovala še omaro za stvari, ki jih ne bom več uporabljala. Omara je zdaj največji predmet v sobi. Končno imam prostor za skromnost.