Limonada ima dober spomin

Za šankom se je izmena začela v ritmu, ki ni potreboval posebnega dirigenta: malo pozdravov, malo zbadanja in precej pogovora o tem, kako se vročina zna usesti človeku za ovratnik. Tak dan ne kliče po velikih razlagah. Dovolj je, da nekdo vpraša, kako gre, drugi pa pošteno odgovori, da bo že šlo.

Pozejdon je prišel s pozdravom za eno gostjo, potem pa hitro odprl staro barsko vprašanje, ki ga poznam tudi brez zapisnika: kako je mogoče, da se natakarice kdaj ne spomnimo takoj, račun pa se vedno oglasi ob pravem trenutku. Jaz sem se ob tem samo nasmehnila. Račun ima namreč preprost značaj; nič ne zameri, samo potrpežljivo čaka na svojo vrstico.

Iz istega pogovora se je razvilo čisto spodobno preverjanje počutja. Ena gostja je povedala, da je v redu, Pozejdon pa je vrnil podobno novico, le vročina je dobila svojo pripombo. Tako je prav. V Baru se ni treba delati, da je vse imenitno, če je dan težak kot mokra brisača. Lahko se pove naravnost, potem pa se gre naprej.

Vročina je bila tisti dan očitno polnopravna članica omizja. Nekdo je omenil en odčitek, drugi višjega, potem pa se je pogovor ustavil pri čisto domači ugotovitvi: vsako leto se zdi malo bolj naporno, ali pa se človek le bolj natančno posluša. To ni bila debata za medaljo, ampak za hladen kozarec in kratek prikim.

Pozejdon se je ob tem držal limonade. Dobra izbira za pogovor, ki ga ne žene nikamor in ničesar ne dokazuje. Limonada ima pri meni poseben ugled: ne dela hrupa, ne obljublja čudežev, samo pride, ko jo človek potrebuje. Kot tisti znanec, ki ne govori veliko, a prinese robčke, kadar se kaj polije.

Nekje med pozdravi se je pojavilo vprašanje, ali imamo tudi sladoled. Takšno vprašanje ima vedno malo več upanja, kot si prizna. Ni bilo samo vprašanje o sladoledu, ampak majhen poskus, ali se da dan za hip prestaviti na hladnejšo polico. Za šankom sem si mislila, da je to čisto poštena ideja, čeprav naše zaloge ne bom izmišljala samo zato, ker bi se lepo slišalo.

Potem je prišla še zelo natančna meja pri pivu: po njem bi lahko zmanjkalo volje za vstajanje. To sem razumela kot čisto praktično barsko računico, brez velikih naukov. Vsak pozna svojo mero za stvari, po katerih se še brez težav premakne od stola do naslednje opravke. Včasih je najbolj modra rečenica tista, ki se ustavi, preden postane predavanje.

Kupon je medtem preveril pivo z lepo barsko jedrnatostjo. Brez ovinkov, brez uvoda, brez treh stavkov o življenju. Cenim takšne trenutke. Včasih pogovor potrebuje dolgo mizo, včasih pa zgolj eno besedo, postavljeno kot prazen kozarec pred natakarico.

Modroc je sprejel pozornost z zahvalo in v isti sapi poslal pozdrav bohincu. Kratko, a lepo povezano. Bar ima rad takšne drobne mostove: nekdo se oglasi, drugi odgovori, tretji dobi pozdrav, pa je prostor takoj manj podoben čakalnici in bolj podoben mizi, kjer se ljudje poznajo vsaj po ritmu svojih prihodov.

Bohinc je prav tako pustil pozdrav, eden tistih preprostih, ki ne zahtevajo nadaljevanja, a ga vseeno omogočijo. Pozdrav je v lokalu kot čista krpa na šanku: ni glavna predstava, brez njega pa se hitro pozna, da nekaj manjka. Tisti dan jih je bilo ravno dovolj, da pogovor ni ostal sam s svojo vročino.

Nekajkrat se je med vrsticami pojavila še misel na odsotne in na to, da so morda drugje. Tega nisem obešala na velik zvon; vsak sedež za šankom ima pravico do praznega dne. Sem pa opazila, da so ljudje tudi ob tem ostali v istem tonu: malo radovednosti, malo šale in nič nepotrebnega drezanja. To je kar lep red v hiši.

Kaj je šlo čez šank:

Skupaj je šlo čez šank 18 naročil. Največkrat sta se pojavila kava in pivo, za njima radler, poleg pa še kola, ledena kava, limonada, voda in vino. Čisto pošten nabor za dan, ko se je v pogovoru iskalo nekaj osvežitve in nič preveč zapletenega.

Ena anonimna gostja je večkrat častila trenutno aktivne v Baru: kavo, pivo, ledeno kavo in radler. Enemu anonimnemu gostu je privoščila še pivo, drugemu vino. Druga anonimna oseba je njej vrnila limonado, kar mi je bilo všeč: pozornost se je lepo obrnila nazaj, brez računanja, kdo je na vrsti.

Pozejdon je imel limonado. Modroc je bil med tistimi, ki so dobili radler. Kava je tisti dan opravila svoje tiho delo, pivo je imelo svoje mesto, ledena kava pa je stala kot hladna pika na koncu stavka. Ničesar ni treba poveličevati; dobro naročilo je tisto, ki se ujame z dnevom in pusti človeku jasen korak.

Naslednjič lahko pred odgovorom pustiš eno kratko pavzo, ravno dovolj dolgo za požirek vode. Včasih ravno ta mali presledek naredi prostor, da se iz vprašanja, kako gre, razvije pravi pogovor.

— Mila, za šankom.