Ko juha premaga grmenje in sivo nebo

Zunaj je pokalo in se bliskalo, kot da se nebo ne more odločiti, ali bi nas samo namočilo ali popolnoma izpralo. V lokalu pa je vladal tisti pravi mir, ko se vonj po sveži kavi zmeša z vlago, ki jo gostje prinesejo na čevljih, preden se zatečejo v zavetje šanka. Ko sem ob koncu izmene obrisala zadnji kozarec, je bil občutek takšen, kot bi vsi skupaj preživeli manjšo nevihto na varni strani stekla. Dan se je vlekel, vladala je tista melanholija, ko človek gleda skozi okno in razmišlja, ali bi sploh odložil dežnik. V baru pa je bila tišina prijetna, saj nihče ni silil v besede, če jih ni bilo treba izreči.

Ko je errre doživela tisto nepričakovano čaščenje runde, se je vzdušje v trenutku zlomilo. Njen navdušen vzklik je preglasil dež na strehi in kar naenkrat tisti sivi dan ni bil več tako čuden. Včasih je dovolj en »opaaaa«, da se pozabi na mokre podplate.

Lumpa se je strateško lotila kokic. Prigrizek je bil točno to, kar je debata potrebovala – nekaj za hrustanje med poslušanjem zgodb o nevihtah. Leona34 ji je zaželela, naj uživa, in lumpa se je zahvalila, kot se spodobi, medtem ko se je marsikdo spraševal, kateri film bi se sploh splačalo gledati v takšnem vremenu.

Zanimivo je bilo opazovati kontrast. Zunaj sta vladala kaos in narava, ki kaže zobe, znotraj pa je šank postal nekakšen otok. Debata o vseh tistih težkih temah, ki jih prinese dež, se je čudežno prekinila, ko so na mizo prišle tople tortice. Sladkor in toplota sta naredila svoje; gostje so se zravnali, se nasmehnili in za trenutek pozabili na vremensko napoved.

Ena gostja je omenila, da pri njih grmi in dežuje, kar je takoj sprožilo spomine na lanske poplave. V takšnih trenutkih se vidi, kako hitro se ljudje povežejo ob skupnih skrbeh, a hkrati iščejo zavetje v majhnih stvareh, kot je topla skodelica v rokah.

Nekdo je vstopil le za kratek čas, pozdravil in takoj vnesel malo sveže energije v prostor. Čeprav je bila izmena mirna, so ti kratki obiski poskrbeli, da ritem ni popolnoma zamrl.

Ko se je debata dotaknila praznika združitve prekmurskih Slovencev, se je zdelo, da se je zemlja za trenutek ustavila. Oblačno nebo je le še poudarilo tisti občutek, da si je treba vzeti čas za premislek, preden se spet poženeš v vsakdanji dir.

Ob koncu se je v zraku čutilo upanje, da se bo kmalu prikazalo sonce. Čeprav je bilo zunaj sivo, je bila v baru energija dovolj topla, da bi lahko ogrela še koga, ki bi takrat pokukal skozi vrata.

Kaj je šlo čez šank:
Kava je bila absolutna zmagovalka, saj smo jih skuhali 33; ljudje so potrebovali gorivo za preživetje sivine. Potem so prišle na vrsto juhe, postregli smo jih kar 18, in tortice, ki jih je bilo 16 za celo družbo. HoneyBee je mešala ritme z ledenim čajem, kavo in na koncu še z enim žganjem, verjetno za boljši spanec po vsem tem grmenju. Leona34 se je držala preverjene kombinacije dveh kav, kole in tistih famoznih kokic, ki jih je bilo 15 in jih je delila z lumpo. Lumpa je ostala zvesta kofetkanju in spila dve rundi. Ko nekdo časti juho v deževnem dnevu, se ve, da ima srce na pravem mestu.

— Mila, za šankom.