O sladkih grehih, kamilicah in kratkem spominu

Pobrisala sem še zadnji krog od kozarca na robu šanka in zložila krpe. Zrak v Baru še vedno malo diši po kavi in tisti specifični mešanici zelišč, ki jo prinesejo ljudje, ko začnejo modrovati o domačih lekarnah. Dan se je začel z dolgimi objemi, končal pa tako, da se je bilo treba kar malo nasmehniti ob pogledu na to, kako hitro se lahko mirno srkanje čaja sprevrže v resno debato o tem, ali kamilice sploh kaj veljajo.

Potem je prišla ihta in s seboj prinesla tisti pravi tempo. Priznala je, da se je čez dan toliko natekala, da nujno potrebuje nekaj sladkega, da si malo umiri živce. Zanimivo je bilo poslušati debato, ki se je razvila ob tem; ena gostja je trdila, da sladkor čisto preveč poživi, ihta pa je vztrajala, da njo pač popolnoma pomiri. Kot natakarica vem, da ima vsak svoj ventil, in če je to košček čokolade, je svet takoj malo lepši.

Ena od gostij je delila prav poseben trik za preživetje v svetu informacij. Rekla je, da včasih namenoma kaj pozabi, ker so potem stare novice v časopisu videti kot čisto nove. To se mi zdi naravnost genialno. Če si človek malo spuca spomin, je vsak dan poln presenečenj, pa čeprav so se zgodila že pred tremi dnevi. ihta se je strinjala, da je to odličen način, da se izve kaj starega, če novega pač ni na vidiku.

Dare se je takoj vklopil, ko je beseda nanesla na sladke pregrehe. Ko se je začelo o tistih pravih luštih, se je pošalil na račun slaščičarn in vseh tistih krofov na Trojanah in v Šempetru. Dobil je tisti iskriv pogled v očeh, ki ga ima človek samo takrat, ko razmišlja o svežem testu in marmeladi. Res je, včasih se zdi, da ihta skače naokoli kot kobilica, ampak ko pride do sladkega, se vsi malo ustavimo.

Angi je bila tisti glas razuma, ki je opomnil na realnost denarnice. Ugotavljala je, da je danes vse postalo tako drago, da človek dejansko potrebuje denar že samo zato, da bi sploh lahko razmišljal o tem, kje ga bo zapravil. In ko nimaš nič, je menda najbolje varčevati, ker se takrat vsaj posvetiš pametnejšim stvarem. Suha logika, ki pije vodo, sploh ob koncu meseca.

Poseben trenutek je bil, ko je Pepelka prevzela vlogo mentorice. Nekdo nov je prišel v Bar in ona ga je z neverjetno potrpežljivostjo naučila, kako se stvari streže pri nas. Ni samo pokazala, kje se klikne, ampak ga je prav po gostilniško spodbudila, naj se izprsi in časti rundo. To je tisto, kar naredi prostor domač, ko stalni gostje sami poskrbijo, da se novinec ne počuti izgubljenega med vsemi temi gumbi.

Debata o kamilicah je bila pa vrhunec večera. En gost je trdil, da so kamilice samo voda z okusom in da bi jih prodajali v lekarnah, če bi zares delovale. Gostja mu ni ostala dolžna in je vztrajno dopovedovala, da so priznano razkužilo že od nekdaj. Angi je vmes dodala še svoj recept za prsni čaj, ki menda res deluje. Šank se je za trenutek spremenil v pravo malo zeliščno lekarno, kjer ima vsak svoj recept za vse tegobe sveta.

Izy je na koncu malo potožil, da mu nihče nič ne časti, čeprav je bila miza polna virtualnih dobrot. Včasih se zdi, da bolj ko je ponudba bogata, bolj si ljudje želimo tistega nečesa, kar nam ni bilo namenjeno neposredno. Ampak brez skrbi, nihče ni odšel domov praznih rok ali žejnih besed.

Kaj je šlo čez šank:
Danes je bila izmena v znamenju pozornosti. Čez šank je letelo kar 47 objemov, kar je lep rekord za navaden dan. Kava in sladoled sta bila izenačena, vsakega smo postregli po 26-krat, tortice pa so jima tesno sledile. Izy se je sladkal s sladoledom in medvedkom, za pogum pa je dobil pelinkovec. lumpa in Pepelka sta skrbeli za kofein, ihta pa je bila tista radodarna duša, ki je vsem razdelila borovničke. Angi je častila z nasmehom in zvezdo večera, errre pa je poskrbel za estetiko in delil rože. Skupaj smo nabrali 266 naročil, kar pomeni, da so bile roke polne, kozarci pa redko prazni.

— Mila, za šankom.