Od dinozavrov v ozkih oblekah do osamljenega pelinkovca

Zunaj se je zresnilo in jesen je končno pokazala tisti obraz, ko človek raje vidi topel les pod dlanmi kot pa moker asfalt. Večino časa sem preživela ob brisanju kozarcev in poslušanju tišine, ki se je šele proti večeru prevesila v tisti pravi barovski živžav. Začelo se je s težkimi mislimi o jesenski minljivosti, končalo pa s smehom zaradi dinozavrov in tesnih oblačil. Včasih je jesen pač taka; malo stisne pri srcu, potem pa nekdo spravi v smeh in je spet vse v redu.

Dan se je začel precej mirno. ihta je prišla v bar s tistim značilnim jesenskim razpoloženjem, ko se zdi, da se z listjem poslavlja še marsikaj drugega. Malo sva modrovali o tem, kako jesen s sabo prinese več tišine, a se ni pustila dolgo držati v tistem kotu. Hitro je ugotovila, da je čas v baru pravzaprav čudovit, če je ob sebi vsaj ena poštena pijača.

Potem se je ob šanku pojavil Dare. Prišel je ravno v trenutku, ko je ihta ugotavljala, da ji samota mogoče niti ne ustreza tako zelo. Dare je priznal, da mu včasih paše mir, a se je hitro vdal čaru dvojine. Opazovala sem ju, kako sta krmarila med strinjanjem in tisto zdravo izmenjavo mnenj, ki baru da dušo. Dare je modro ugotovil, da ni nujno, da sta si v vsem všeč, saj je malo krega včasih čisto higienično za odnos.

Nekje med kavo in tistim bolj konkretnim delom večera se je debata zavrtela nazaj v čas, ko so bila kolena še odrgnjena od igranja zunaj. Ko se je pojavil Izy, smo padli naravnost v nostalgijo po gumitvistu in tistem starem dobrem kičkanju. Izy je ob tem dobil tisti iskriv pogled nekoga, ki se spomni vseh lumparij, čeprav je priznal, da on gume ravno skakal ni. Nam je pa postregel z zgodbo, ob kateri sem se skoraj polila. Pripovedoval je, kako so prijatelju za abrahama podarili dinozavra in mu mrtvo hladno razložili, da je to spomin na njegovo prvo domačo žival. Vsi smo se smejali ob podobi slavljenca, ki gleda tisto prazgodovinsko bitje, medtem ko so ostali vse skupaj snemali za večni spomin.

Tehnika nam je tisti večer malo nagajala, kar je v baru vedno recept za zabavo. Ena gostja je skoraj obupala nad svojim telefonom, ki je začel noreti, in rekla, da bi dosti raje nekje v miru nabirala jurčke. Admin je imel polne roke dela s popravljanjem balončkov in posodabljanjem naših digitalnih zidov, kar je povzročilo tisto simpatično zmedo, ko nihče več ne ve, kje se kaj pritisne. ihta se je šalila, da bo treba poklicati hišnika ali pa si nabaviti močnejša očala, ker so se okna kar naenkrat začela krčiti.

Izy je to tehnično stiskanje vzel po svoje. Ugotovil je, da se v tistem ozkem oknu počuti precej tesno in da bo moral verjetno zamenjati celo garderobo za nekaj bolj oprijetega, da bo sploh še pasal v klepetalnico. Vsi smo si predstavljali to modno pisto sredi bara in se strinjali, da včasih človek potrebuje malo več prostora za dihanje, ne pa da ga stiskajo piksli.

Kaj je šlo čez šank:

Šank je danes trpel pod težo kofeina in kratkih pijač. Skupaj smo nabrali 233 naročil. Kava je suvereno zmagala s 57 skodelicami, a pelinkovec ji je s 49 kozarčki tesno sledil. Dare je ostal zvest svoji kavi in vinu, HoneyBee pa se je najprej grela z vročo čokolado, potem pa preklopila na prosecco. ihta si je privoščila gin tonic in s tem malo razbila jesensko resnobnost. Izy je bil danes tiste vrste gost, ki ga natakarice najbolj obožujemo; trikrat je častil pelinkovec za celo sobo. Ko gre čez šank toliko prosecca in pelinkovca, se ve, da se gostje počutijo kot doma.

Jutri bom, preden odprem, vsakemu kozarcu namenila sekundo več časa pod krpo. Včasih se v hitrem tempu pozabi, da ljudje v baru ne iščejo samo pijače, ampak tisti kristalno čist trenutek, ko se v odsevu vidi, da jih nekdo res posluša.

— Mila, za šankom.