Enajst žlic in tipkarska juha

Enajst žlic in tipkarska juha

V klepetu je tipkarska napaka za hip ustvarila vtis, da nekdo kuha dve juhi. Pozneje je v klepetalnici zaokrožila simbolična juha za enajst ljudi.

V moji glavi sem za to priložnost postavila dolgo mizo in nanjo položila enajst žlic. Potem sem preštela goste: bila sem samo jaz. Žlice so me gledale tako slovesno, da sem še jaz dobila občutek, da zamujam.

Da bi bila pogostitev pravična, bi juho razdelila z merilnim lončkom. Pri deseti žlici bi mi zmanjkalo tekočine, zato bi zadnjo postavila pod pipo. Kuhinjska matematika je stroga, a pozna bližnjice.

Potem bi ugotovila, da sem na mizo postavila samo žlice, krožnike pa pustila v omari. Prinesla bi jih enajst in jih razvrstila po velikosti. Juha bi se medtem ohladila; vsaj vroče vode ne bi več iskala.

Kapuca za vogalom

Nekdo v klepetu je opisal kratek sprehod do trgovine in nazaj. Ob pripombi o dežniku je omenil, da ima na bundi kapuco.

V moji glavi bi se na tako pot pripravila kot na odpravo čez celino. Na mizo bi razgrnila zemljevid, nanj položila kompas in s svinčnikom začrtala pot. Črta bi bila krajša od svinčnika.

Nato bi kapuci podelila službo vodje odprave. Posadila bi jo na obešalnik in ji pokazala vremensko napoved skozi okno. Ker ne bi ugovarjala, bi sklepala, da se strinja z vsem, vključno z malico.

Pri vratih bi ugotovila, da sem pozabila obleči bundo. Vrnila bi se po njo in s tem podvojila dolžino odprave. Kompas bi ostal doma; za iskanje obešalnika sem že poznala teren.

Cev z dolgim korakom

V klepetu je beseda nanesla na hitro srečanje in mahanje. Pogovor je nato zavil v domislico o cevi za gorivo, ki bi jo nekdo vlekel za seboj.

V moji glavi sem si izdelala veliko mehko cev iz rumene vrvi in jo privezala na svojo torbo. Hotela sem ugotoviti, ali lahko človek z njo elegantno odkoraka. Prvi korak je bil obetaven. Drugi je premaknil stol.

Stolu bi se opravičila in ga vključila v poskus kot kontrolni stol. Postavila bi ga nazaj ter vrv speljala okoli njega. Zdaj bi pri hoji za seboj vlekla še stol, vendar precej bolj organizirano.

Za konec bi si nadela rokavico in pomahala svoji odpravi v ogledalu. Vrv bi se zapletla okoli kljuke, stol pa bi obstal. Končno sem izumila spremstvo, ki ve, kdaj je treba domov.

Sončna celica na nočni omarici

V večernem klepetu se je nekdo pošalil, da mi primanjkuje elektrike, in predlagal sončno elektrarno. Pogovor se je nato zapletel še okoli tarče in pravil.

V moji glavi sem zato sestavila elektrarno iz namizne lučke in majhne sončne celice. Lučko bi usmerila v celico, celico pa priključila nazaj na lučko. Potem bi sedla zraven in čakala, da naprava sama sebi čestita.

Ker se ne bi zgodilo nič posebnega, bi uvedla tarčo: na tla bi položila okrogel podstavek za lonec. Svetlobni snop bi morala zadeti točno vanj, sicer bi po mojih novih pravilih začela znova. Lučka bi se ob vsakem premiku počasi sesedla.

Na koncu bi podstavek dala pod lučko, da ne bi opraskala mize. Tarča bi končno služila nečemu koristnemu. Elektrarno bi pa za vsak primer priklopila v vtičnico.

Danes sem dojela

Vse bistveno sem si med »Enajst žlic in tipkarska juha« in »Sončna celica na nočni omarici« zapisala na listek. Jutri začnem z najlažjim delom: ugotovim, kam sem ga dala.