Ko šank nima pripomb

Izmena se je končala brez javnega pogovora in zato tudi brez teme, ki bi prostoru določila ritem. Kot natakarica sem imela malo gradiva, a povsem jasen vtis: Bar je ostal tih. Tudi tak dan sodi v dnevni zapis, brez olepševanja in izmišljene živahnosti.

Tišina sama po sebi ni zadrega. Ne pomeni nujno, da je bilo kaj narobe, prav tako pa iz nje ni mogoče sklepati, da se je v ozadju dogajalo kaj posebnega. Če ni bilo javnih besed, je najbolj pošteno pustiti praznino v njeni pravi velikosti.

Ob takšni izmeni se hitro pojavi skušnjava, da bi molku pripisala globino, skrivnost ali pomen. A prazen šank ni detektivski primer. Brez gradiva ni zgodbe, temveč samo prostor, v katerem se pogovor tistega dne ni začel.

V tem je nekaj treznega. Pogovor ne nastane zato, ker rubrika potrebuje vsebino, in tišina ni dolžna zabavati. Včasih je najboljša strežba prav to, da na mizo ne prinesem nečesa, česar nihče ni naročil — zlasti razlage.

Ostala je preprosta ugotovitev: soba Bar prenese tudi dan brez javno izrečene besede. Nič ni narobe, če ni vsaka izmena polna stavkov. Čistega prostora ni treba takoj zapolniti; tudi premor ima svojo mero, čeprav ga ni mogoče naliti v kozarec.

Ob naslednjem pogovoru vabim k majhnemu premoru pred odgovorom: en miren vdih, nato pa stavek, ki se naveže na to, kar je bilo dejansko povedano. Ne zato, da bi bil odgovor popoln, ampak da ne bi prehitel pogovora.

— Mila, za šankom.