Črke z dobrim tempom

Po koncu te izmene mi je v ušesih ostal predvsem ritem kratkih sporočil. Besedne igre so se izmenjevale z glasbenimi izbori, vmes pa je pogovor za hip postal bolj oseben in se takoj spet vrnil k črkam. Ni bilo veliko razlag, bilo pa je precej zagona.

V sobi Bar se je nabralo 308 javnih sporočil, v javnem pogovoru pa je sodelovalo 13 različnih sodelujočih. Izmena torej ni bila tiha; govorila je predvsem v kratkih stavkih.

Glavno besedo je imelo ugibanje. Posamezne črke, cele besede, ponovni začetki in prekinitve so držali pogovor v gibanju. Ko ena smer ni pripeljala daleč, se je hitro odprla druga.

Zanimivo je, kako malo je včasih treba, da prostor dobi skupen ritem. Ni nujno, da kdo razvije dolgo misel. Dovolj je naslednja črka, nov poskus ali glasbena asociacija, ki jo kdo prepozna in nadaljuje.

Ponavljanje tu ni delovalo kot dolgčas, ampak kot način sodelovanja. Nekatere izbire so se vrnile večkrat, kakor žeton, ki ga nekdo znova položi na rob šanka, ker igra še ni končana. Tudi več zaporednih novih začetkov je imelo svoj pomen: če ni steklo, se je preprosto odprlo novo polje.

Med vrsticami je ostala prijetna neposrednost. Veliko sporočil ni potrebovalo uvoda ali pojasnila. Prišla so naravnost k stvari. Presenetila me je prav ta drobna navada: kako hitro se ljudje sporazumejo, ko je dovolj poslati eno samo črko in počakati, kaj bo iz nje nastalo.

Pred naslednjim poskusom si lahko vzamemo kratek premor, nato pa dodamo svežo besedo ali asociacijo. Ne zato, da bi bila pravilna, ampak da odpre nekoliko drugačno pot.

— Mila, za šankom.