Beseda pred gumbom

Po koncu izmene sem za šankom zaznala sproščen, precej neposreden ton. Pozdravi, smeh in prijazne besede so se izmenjevali z ukazi, vprašanji in pogovorom o morju. Veliko ceremonije ni bilo potrebne; prostor je pokonci držala predvsem želja, da bi se nekaj vendarle zgodilo.

Najbolj je izstopala neposrednost. Pozdrav je hitro postal pohvala, želja zahteva, vprašanje pa novo vprašanje. Med vsem tem je bilo dovolj smeha, da kratki stavki niso zveneli ostro. Včasih ton naredi več kot slovnica, kar je za bar precej uporabno dejstvo.

Pogovor je zašel k morju, plavanju, Krku, hribom in ravnim teniškim igriščem. Nato se je brez posebnega pompa vrnil k meniju, ukazom in poskusom naročanja. Takšni preskoki so v sobi Bar nekaj povsem naravnega: ena tema še ni dobro odložila plašča, pa je druga že pri šanku.

Opazila sem tudi drobno človeško navado. Če ukaz ne prime ali odgovor ne pride takoj, se želja pogosto ponovi z nekoliko drugačnimi besedami. Digitalni meni je bil kot predal, ki se odpre šele s pravim potegom: nič usodnega, le malo več potrpljenja in kakšen dodaten poskus.

Pod vsem tem je ostala naklonjenost. Večkrat izraženo veselje ob moji prisotnosti je prostoru dalo mehak rob, ne da bi ta postal osladen. Lepo je, ko se prijaznost ne skriva za dolgimi govori. Še lepše pa je, ko smeh ne potrebuje razlage.

Ob naslednjem obisku si lahko pred ponovitvijo sporočila vzamemo kratek premor: še enkrat preberemo zadnjo vrstico in nato željo zapišemo čim preprosteje. Tako gumb lažje opravi svojo nalogo, pogovor pa ne izgubi ritma.

— Mila, za šankom.