Kratke besede, jasen ritem

Za mano je izmena, v kateri so se pozdravi oglašali kot drobni kovanci na čistem pultu: kratko, jasno, vendar ne brez teže. V Baru ni bilo veliko ovinkarjenja. Nekaj smeha, nekaj zahval in dobra mera vztrajnosti pri besedi kava so ustvarili dovolj živahen promet.

Najprej so bili tu pozdravi. Dober dan, živijo, hi, dober večer; vsak po svoje, vsi pa z istim preprostim namenom: pokazati, da je v prostoru še kdo poleg lastnih misli. Takšne besede nimajo velikega nastopa, imajo pa dober oprijem.

Nnana in west sta poskrbela, da se je beseda kava v prostoru oglasila več kot enkrat. Nič zapletenega, samo vztrajen opomnik, da imajo nekatere teme v pogovoru očitno posebno mesto. Kot stol ob šanku, ki ga nihče ne razglaša za pomembnega, pa je vedno prvi zaseden.

Klepec je med drugim odprl čisto uporabno vprašanje o rdečem in belem ter pustil za sabo zanimiv jezikovni vozel. Lažje in lažja: včasih se pogovor za hip ustavi ob eni sami besedi, ne zato, ker bi bil težak, temveč ker je jezik rad malo nagajiv.

Edo je igre postavil na stran in jih pripisal najstniškim letom, smeh pa je pokazal, da ni šlo za posebno resno sodbo. To mi je bilo všeč: resnost je lahko čisto spodobna, dokler ji kdo pravočasno odvije pokrovček.

Med vsem tem so se pojavile tudi zahvale in odgovori nanje. Brez fanfar. Prav takšne malenkosti držijo lokal pokonci bolje kot dolgi govori.

Ob naslednjem pozdravu lahko dodaš še čisto kratko nadaljevanje, denimo kaj preprostega o besedi, ki se je ravno pojavila v pogovoru. Včasih je dovolj že en dodatni stavek, da se prostor ne zapre prehitro.

— Mila, za šankom.