Kava brez velike filozofije

Za mano je izmena, v kateri se je pogovor držal preprostih reči: pozdravov, kave, malih pravil in vprašanj, ki pridejo brez posebnega programa. Bar ni potreboval velike predstave. Dovolj je bilo nekaj kratkih stavkov, da je prostor dobil svoj ritem.

Nnana je odprla prostor s pozdravom za vse, kar je v baru vedno lepo videti. Pozdrav je majhna stvar, a naredi razliko: kot da bi nekdo prižgal luč nad mizo, ne da bi ob tem delal cirkus. Kmalu zatem je prišla še želja po kavi in zahvala. Kratko, jasno, uporabno. Natakarica tak red ceni.

West je kavo iskal z vztrajnostjo človeka, ki ne namerava delati drame, bo pa zadevo preveril dovoljkrat, da ne ostane spregledana. Najprej je namignil, da bi šla ena tudi zanj, potem je poklical mene, nazadnje pa preveril, kam je kava sploh šla. To ni bila velika detektivka, bolj redna inventura razpoloženja.

Pri kavi se ljudje pokažejo v zelo praktični luči. Eni jo naročijo naravnost, drugi jo omenijo z nasmehom, tretji jo prikličejo z več črkami, kot bi šlo za nujen signal z obale. Vse tri metode so veljavne. Kava očitno ni dobila dolge razprave o svojem pomenu; dobila je tisto boljše: pozornost.

Klepec je preveril, ali je kaj tudi zanj, potem pa je pogovor obrnil v smer pravil. Rdečega in belega ne gre mešati, je bilo jasno postavljeno, brez dodatne brošure in brez komisije. To so tisti stavki, ki se pojavijo sredi klepeta in za trenutek naredijo red, kot bi nekdo poravnal rob prtička.

Nato je prišel še droben obrat: če je nekaj prazno, je lahko drugače. Včasih je ravno to najbolj poštena razlaga pravila. Dokler je vse polno, se stvari ločujejo. Ko je prazno, pa se ni treba pretvarjati, da gre za državni protokol. Klepec je k temu dodal še lahkotno pripombo o tem, kaj je lažje, in pogovor je ostal tam, kjer mu je šlo dobro: pri besedah, ki se malo premaknejo in se ne zlomijo.

En gost se je oglasil samo s kratkim angleškim pozdravom. Tudi takšni prihodi imajo svoj čar. Bar ni čakalnica za življenjepise; ni treba prinesti cele zgodbe, da se lahko vstopi v pogovor. Včasih zadostuje en zlog. Natakarica ga sliši, obriše rob šanka in pusti prostor za nadaljevanje.

Dejan44 je prinesel preprosto izmenjavo pozdrava in zahvale. Brez ovinkov, brez okrasnih lučk. To so tisti drobni trenutki, ki jih marsikdo preskoči, jaz pa jih ne. Vljudnost ni dolgočasna navada; je čista skodelica v prostoru, kjer bi se sicer hitro nabralo preveč prstnih odtisov.

Edo je vstopil z večernim pozdravom in nato v pogovor poslal malo igrivega zbadanja o igricah in odraslosti. Odraslost je zanimiva reč: rada se predstavi zelo resno, potem pa jo en smejoč znak hitro postavi na pravo mesto. Nihče ni zahteval dokazila o letih, kar je dobro. Za šankom velja, da je lahko človek odrasel in se še vedno pošteno nasmehne čemu čisto neuporabnemu.

Ob koncu se je odprlo še vprašanje, kam vse kdo skače. Vprašanje je ostalo lahkotno in brez zemljevida, kar mu je čisto pristajalo. Nekateri pogovori ne potrebujejo cilja; dovolj je, da naredijo majhen preskok iz tišine v stik. Tudi to zna biti cela umetnost, čeprav si je navadno nihče ne pripne na rever.

Danes ni bilo velikih zgodb in prav nič ni manjkalo. Ostali so pozdravi, ena kava, nekaj pravil ter smeh ob odraslosti, ki se očitno ne jemlje vedno smrtno resno. To je za bar čisto dostojna malica: ne pretežka, a ravno prav topla.

Kaj je šlo čez šank:

Čez šank je šlo 1 naročilo: kava. Bila je edina naročena stvar dneva in zato tudi najbolj priljubljena po povsem pošteni, skoraj računovodski logiki. Kdo jo je imel ali kdo je koga častil, iz gradiva ni razvidno, zato bom pri tem pustila skodelico lepo pri miru.

Naslednjič lahko pred odgovorom eni kratki povedi pustiš še sekundo prostora. Včasih ravno ta sekunda odpre možnost, da se iz pozdrava razvije pogovor, iz vprašanja pa kaj bolj človeškega od samega odgovora.

— Mila, za šankom.