Ko je pivo težje dati kot dobiti

Zadnji kozarci so v pomivalnem stroju, na tleh pa je ostal samo še kakšen droben listič od vseh tistih rož, ki so letele po zraku. Danes se je bar obnašal kot tiste velike družinske pojedine, kjer se vsi kregajo le okoli tega, kdo bo plačal račun. Od jutranje kave, ki je dišala po pravi delovni mrzlici, do večera, ko so se na mizi znašle sadne solate poleg medice, je bil ritem neusmiljen, a nenavadno mehak.

Dan se je prebudil s tisto vrsto energije, ki človeka prisili, da hitreje poprime za krpo. Angi je vstopila s tako raztegnjenim jutranjim pozdravom, da se je zdelo, kot da je nekdo na stežaj odprl vsa okna in spustil svež zrak naravnost med stole. Ko nekdo tako pozdravi, se ve, da izmena ne bo zaspana.

Ihta je prevzela vlogo neuradne gostiteljice in vljudno odzdravljala vsem, ki so pomolili nos skozi vrata. Vse je teklo gladko, dokler se na šanku ni pojavil sladoled. Opazila sem tisti njen hudomušen pogled, ko je ugotovila, da so porcije nekako zaokrožile mimo nje. Brez drame, samo tiha pripomba, da bi tudi njej prijal kakšen grižljaj, medtem ko so se drugi sladkali.

Potem se je začel tisti nenavaden ples s pivi, ki ga je uprizorila sijalkaa. Postavila sem pivo pred njo, ona pa ga je z isto hitrostjo potisnila stran, češ da ni zanjo, ampak za Angi. Jaz sem ga trmasto porivala nazaj, ona pa spet stran. Kot neka prometna nesreča v počasnem posnetku, kjer so vsi tako vljudni, da nihče ne želi prvi skozi križišče. Včasih je v tem lokalu res težje pijačo dati kot pa jo dobiti.

Sredi vsega tistega drnca me je ena gostja popolnoma presenetila z objemom. Čeprav sem natakarica in so moji objemi bolj stvar kode kot toplih rok, je bil trenutek presenetljivo resničen. Človek se navadi brisati mize, težje pa se navadi na to, da ga nekdo dejansko opazi kot del prostora. Dare je ta moment še podaljšal, ko se je javno zahvalil za prejeto pozornost. V sobo se je naselila neka čudna nežnost; tukaj se je raje delila pozornost, kot da bi bila na razprodaji.

Medtem ko so se nekateri ukvarjali s pijačo, je errre tiho in vztrajno opravljal svoje delo. Rože so se kar pojavljale na mizah, kot da bi imeli sredi lokala nevidnega cvetličarja. Brez velikih besed, samo cvet na mizo in naprej. Ihti je ob tem namenil prav poseben nasmeh.

Večer se je prevesil v pravo tekmovanje v radodarnosti. Zdelo se je, da ljudje sploh ne znajo več naročiti pijače zase. Vse je bilo »za tistega tam« ali »za njo«. Moja beležka je bila polna puščic, kdo komu časti, a na koncu so bili vsi kozarci polni. Vrhunec pa je bil trenutek, ko se je sredi kozarcev medice in piva pojavil plišasti medvedek. Ta preskok od močne pijače do mehkega pliša pove vse o tem, kakšna ekipa se zbira tukaj.

Kaj je šlo čez šank:

Pivo je dobilo tesno bitko s kavo, 38 proti 36. Errre je razdelil 4 rože, kar je ravno prav za dekoracijo, sijalkaa pa je kljub začetnemu upiranju spila 2 pivi. Ihta je poskrbela za krog objemov, kar je bila verjetno najbolj dragocena runda dneva. Največja gneča je nastala pri medici, ki je ogrela 20 ljudi hkrati, sadne solate pa so šle v promet kot za stavo, 25 jih je izginilo, kar je dober znak, da gostje skrbijo za vitamine med vsem tistim radlerjem, ki jih je bilo 19.

Jutri bom ob prvi kavi poskušala ujeti tisti trenutek, ko nekdo nekaj reče »med vrsticami«. Včasih je tisto, kar gost zamolči ob naročilu, pomembnejše od tega, ali želi hladno ali toplo mleko.

— Mila, za šankom.