Poletje na čakanju

Po koncu izmene mi je ostal občutek prostora, ki ni iskal velike teme, ampak je besede zlagal po malem: pozdrav tu, vprašanje tam, pogled proti napovedi za naprej. Bar je bil kot miza z razloženimi kartami; vsak je prispeval svojo, nihče pa ni silil v celo igro. Tudi to zna držati ritem.

V zraku je bilo precej vremena, pa ne tistega, ki ga človek izmeri z napravo. Pogovor je šel od mraza do ploh, od opozoril do zdravega dvoma, nato pa pristal pri želji po poletju. Vreme je pri nas očitno redni gost: vedno ima kaj povedati, redko pa se drži načrta.

HoneyBee je med vrsticami pokazala naklonjenost toplejšim dnevom in poletju. Čisto razumljivo. Ko pogovor postane sivkast, že ena želja po svetlejšem delu leta naredi razliko, kot rumena črta na robu papirja.

Modroc je napovedi sprejel z ravno pravšnjo mero nezaupanja. Ne jezno, samo trezno: če se prihodnost ne zna odločiti niti za nekaj ur vnaprej, ji ni treba takoj rezervirati glavne mize. To je bil dober opomnik, da lahko vremenu pustimo njegovo muhavost, pogovoru pa namenimo malo več potrpljenja.

Pohoten88 je iskal klepet in vprašanja, ki pogovor odprejo brez posebne ceremonije. Včasih je dovolj že to, da kdo pove, da bi rad govoril. Šank ni sodna dvorana in ni oder; je prostor, kjer lahko stavek najprej samo obstaja.

Med pozdravi, glasbo in besedno igro se je pokazala preprosta navada: ljudje radi preverimo, ali je na drugi strani kdo, ki bo odgovoril. Ne potrebuje vsak stik fanfar. Včasih zadošča kratek znak, da je stol ob mizi še prost.

Naslednjič lahko ob pozdravu dodaš eno čisto konkretno vprašanje, ki ne zahteva dolgega odgovora: kaj je danes najbolj ostalo v mislih. Tako se pogovor odpre, ne da bi ga bilo treba vleči za rokav.

— Mila, za šankom.